Svetovno prvenstvo sommelierjev 2016 – Mendoza (Agentina)

misc1

ozka usklajena 600x65

SVETOVNO PRVENSTVO SOMMELIERJEV 2016 – MENDOZA (ARGENTINA)

“La tierra del sol y del vino”
6 največji pridelovalec  vina

Veliko francoskih, ameriških, italijanskih vinarjev v zadnjih desetletjih prišlo pridelovat vino v Argentino. – zaradi terroirja, zaradi Malbeca, nadmorske višine, odnosa do vina, prijetnih ljudi in čudovitih žensk. Argentinci  živijo za danes in ne mislijo toliko na jutri, so čustveni, ljubijo naravo in piknike-asado s prijatelji in družino.

O mestu Mendoza
Mesto Mendoza leži sredi province z istim imenom, skoraj dve uri letenja iz Buenos Airesa. Sredi višinskih puščavski ravnic so uredili izjemne sadovnjake in vinograde, okoli hiš cvetijo jasmin, lavanda, rododendron ter rastejo oljke in limonovi nasadi.  Andi jih branijo pred pacifiškim vdorom slabega vlažnega vremena in ustvarjajo edinstveno mikroklimo s hladnimi nočmi in intenzivnim soncem na povprečni nadmorski višini 800 do skrajnih 1500 metrov visoko ( Lujan de Cuyo in Uco Valley).  Večina padavin pade poleti (nov-marec), ko dosežejo povprečne dnevne temperature nad 25 C, v januarju tudi preko 32 C z nočno ohladitvijo 18 C. Pozimi temperature redko padejo pod ničlo, padavin je malo. Povprečno pade 223 mm dežja, zato je življenjsko pomemben razvejan namakalni sistem, ki zagotavlja namakanje vseh rastlin.  Zemlja je slabo rodovitna, prevladujejo naplavine ledenikov in gorskih rek, ki se z Andov zlivajo v dolino, povprečna vlažnost je nizka. Zato imajo trte nizek donos, jagode so močno dozorele in koncentrirane. Idealne razmere za rdeče sorte (Malbec, CS), ki imajo izjemen potencial za dolgo dozorevanje in staranje.

Nastanek in zgodovina
Nastanek Mendoze je povezan s skupino španskih encomenderosov-kolonialistov, ki so prečkali Ande in se priselili iz bližnjega Čila. Prvih 216 let je tako Mendoza spadala pod Čile. Mesto Mendoza je nastalo 1561 leta, tri desetletja pred Buenos Airesom. Ustanovitelj Pedro del Castillo je prišel iz Peruja preko Čila in Andov. Ime je dobila po takratnem čilskem guvernerju. Leta 1571 je štela 150 španskih doseljencev in 4000 Indijancev, ki so vzgajali kmetijske pridelke in jih vozili v Santiago. Kmetijstvo je hitro napredovalo po zaslugi stotine kilometrov kanalov, ki so jih zgradili Huarpe Indijanci in so dovajali vodo izpod Andov. Leta 1595 je španski kralj prepovedal vinogradništvo, ker se je zbal konkurence za špansko vino. Vinske trte so bile prepuščene divji rasti in se v glavnem  razmnoževale s semeni. Sorto so poimenovali Criolla iz katere še vedno pridelujejo lahko , ceneno roze vino.

V zgodnjem sedemnajstem stoletju je postalo območje pomembno za vinogradništvo. Vino so  v naslednjih dveh stoletjih vozili z vpregami v Čile in Buenos Aires v glinastih posodah in od 1800 vse bolj v lesenih sodih, ki so jih zanesli italijanski in španski  priseljenci.
Takrat je bilo središče območja v Salti, ki je bila zaradi bližine Peruja, rudnikov srebra  v bližini, močno gospodarsko središče.  Vse se je spremenilo 1882, ko so Mendozo povezali z železnico z Buenos Airesom. Dotedanja prevladujoča blagovna izmenjava s Čilom je skorja prenehala, vsi tokovi so se preusmerili na Buenos  Aires in preko njega v Evropo in svet. Mendoza se je skokovito povečevala in je danes četrto največje mesto v Argentini.  Druga poloviva devetnajstega stoletja je bila odločilna za razvoj vinarstva. Močan vpliv Francije se je razširil tudi na arhitekturo in siceršnjo kulturo.
Še leta 1816 je imela Argentina okoli 500.000 prebivalcev. Danes jih ima 40 milijonov. Meri 1,6 kvadratnih kilometrov (30% ZDA). Med 1856 in 1932 se je 6,4 milijona Evropejcev priselilo v Argentino (32 milijonov v ZDA in 5,2 milijona v Kanado).  Večina doseljencev je bilo iz Italije, danes 60% Argentincev zatrjuje, da so italijanskih korenin.

V Mendozi je kakih 15.000 vinskih kleti, od tistih zgrajenih v 19.stoletju do modernih kleti francoskih doseljencev.
Pokrajino Mendoza sestavlja več vinskih regij, ki se med seboj razlikujejo po različnih klimatskih pogojih, sestavi tal in imajo različno zgodovinsko in vinogradniško zgodovino. Potep po razgibani pokrajini včasih lahko prekine čreda krav na poti, ki čakajo, da njihov pastir popije tradicionalni mate čaj s prijatelji ali popotniki.

Vinska zgodovina se je začela v času španskega kolonializma, ko so priseljeni katoliški menihi zasajali vinsko trto in iz nje pripravljali vino za cerkvene obrede. Inki so ob pomoči Huarpe Indijancev začeli s preprostimi  namakalnimi sistemi. Pokrajina Huentata kot se je takrat imenovala Mendoza, je bila južna meja  inkovskega imperija. V zgodnjem sedemnajstem stoletju je bil Cuyo že poznan po vinu. Ostali pridelki, ki so jih vozili v Čile in Buenos Aires so bili suho sadje, oljčno olje, in destilati. Velika sprememba je bila izgradnja železniške povezave z Buenos Airesom 1882 leta. Argentina je postala neodvisna od Španija leta 1816, vendar pa so bili za nekaj prvih desetletij značilni notranji spopadi med federalisti Caudillos in lokalnimi veljaki, ki so se borili za decentralizirano oblast. Mendoza je doživela populacijsko eksplozijo, saj je privabila veliko predvsem španskih in italijanskih imigrantov. Ti so prinesli s seboj svoje navade, tudi uživanje vina, posebej ob obrokih. Še danes je domače vino – patero, zelo priljubljeno. Mnoge družine ga še vedno pridelujejo v majhnih družinskih vinogradih za lastno uporabo.

TIPIČNI VINOGRAD Z NAMAKANJEM IN MREŽO PROTI TOČI IMG_0138

Do ustanovitve deželne trsnice Quinta Nacional 1853  je bila najbolj razširjena sorta Criolla, ki naj bi jo prinesli španski menihi šestnajstem stoletju. Ustanovitelj Quinte Michel Aime Pouget pa je prinesel s seboj  nove sorte, med njimi Malbec. Kasneje so prišle še mnoge evropske, predvsem francoske sorte, ki so jih sadili predvsem v poskusne namene. Po podatkih iz leta 1936 je bilo v Mendozi že 90.000 ha vinogradov, od tega 60% Malbeca. Ostale sorte so bile Petit Verdot, Bonarda, Criolla, Semillon, Cabernet Sauvignon in Pinot Noir.  Prvi uradni podatki iz 1968 govorijo o 278.000 ha vinogradov v Argentini, od tega 36% rdečih sort (50% Malbec, Bonarda), 21% belih (Torrontés, Chardonnay, Sauvignon Blanc, Semillon) in rdečkaste sorte Criolla. je drugo najbolj pridelano vino.

V drugi polovico dvajsetega stoletja je Argentina doživljala dolgotrajne gospodarske in politične krize. Kljub temu je Mendoza uspela ohraniti tehnološko povezanost in izmenjavo znanja s pretežno italijanskimi enološkimi šolami v Coneglianu, Avellinu in Firencami. Oksidativni pristop in zorenje v velikih sodih pri malo kontrolirani temperaturi  je pomenil  bogata in polna, ob zmanjšanju  sortnih značilnostmi in svežih sadnih nota. Kasneje je prišlo do preobrata večine vinarjev  iz oksidativnega stila v pridelavo sadnih vin v inox tankih in s kontrolo temperature. Od šestdesetih dalje so začele prevladovati rdeče zvrsti, čeprav se je počasi povečeval tudi trend belih in roze vin – vinarji so vse bolj spremljali  svetovne trende in prilagajali svoja vina. Šele po 1990 so prešli na sortna vina z značilnostmi terroirja.

Od 1950 do 1970 se je potrošnja vina v Argentini povečala od 66 na 92l/preb. Zelo malo je bilo izvoza vina. Z devalvacijo presosa 2002 se je profitabilnost izvoza močno povečala, povečal pa se je tudi  interes tujih investitorjev za vlaganja v nove vinograde. Na svetovnem trgu kvalitetnih so prevladovala francoska vina, počasi so se začela vzpenjati kalifornijska in italijanska vina (ob pomoči italijanske kuhinje).  Argentinska vina so bila dokaj nepoznana in mnogi vinarji so se zgledovali po čilskih in kopirali njihove poteze. Najnaprednejši vinarji (Nicolas Catena) so se odločili spremeniti dotedanjo vinogradniško in vinsko kulturo  v vrhunska vina v Mendozi. V idealnih pogojih velike nadmorske višine, namakanja,  izjemne klime, sortnega izbora so se odločili za Malbec, Chardonnay in Cabernet Sauvignon.

Veliki Robert Mondavi je zapisal: »Velik Malbec mora impresionirati z atraktivno in globoko škrlatno barvo, intenzivnimi  vonjavami rdečega sadja, rahlo lesno noto z sladkim in mehkim okusom, ki spominja na dojenčkovo ritko.«. Malbec sicer spada med pet klasičnih sort v Bordeauxu. Po evropski katastrofi zaradi okužbe s trtno ušjo je bil precepljen na napačno zelo bujno ameriško podlago, kar je spremenilo trtni značaj. V Mendozi pa so pedološko klimatski pogoji povsem drugačni, rodovitnost je veliko nižja in dozorevanje zelo dolgo. Vse to pa prispeva k odličnosti vina iz Mendoze.

Vino je že dolgo del argentinske gastronomske kulture, ki so jo v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju prinesli priseljenci iz Italije in Španije. Medtem, ko večina dežel Novega sveta prodaja svoja vina v izvoz in manjši delež doma, je v Argentini obratno. Potrošnja per capita je skoraj enaka tisti v Franciji in Italiji “ v mladosti smo pili le tri pijače: vodo, vodo z vinom in vino. Količina vina se je povečevala s starostjo osebe”.
Mendoza je bil vedno center (70%) vinogradništva v Argentini. Nekoč so vino vozili z vozovi preko Andov v Santiago in preko pamp v Buenos Aires. Velika sprememba je bila, ko so 1882 zgradili železniško progo do Buenos Airesa. Povečalo se je doseljevanje in z njim vinogradniško in vinarsko znanje. Zemlja in klima sta bili veliko bolj primerni za vinogradništvo kot živinorejo. Sajenje na tej za trto ekstremno visoki nadmorski višini in puščavska topla klima omogočata počasnejše dozorevanje izbranih sort grozdja, ki omogoča fenolno zrelost, ohranja kisline, izrazitejše arome in kompleksne okuse. Izgradnja mnogih zajezitev omogoča življenjsko pomembno namakanje, ki je pogoj za preživetje v teh težkih pogojih.
V prvem delu so se predstavile nekatere velike kleti, ki so že prisotne na svetovnem trgu: Trapiche, Kaiken, Catena Zapata, Finca Decero, Bodega Terrazaz de Los Andes, Clos de los Siete v Uco Valleyu, uro vožnje od Mendoze proti jugu in izjemni kleti družin Zuccardi in Rutini. Vsi vinogradi so relativno mladi, posajeni na osnovi strokovnih usmeritev na nadmorski višini preko 1100 m. Niso redki vinogradi 150ha v enem kosu. Pozna se francoski, italijanski in kalifornijski vpliv, še posebej preko vrhunskih enologov iz teh držav in pogostih vlaganj svetovno poznanih vinarjev vinograde in izjemno opremljene kleti z moderno opremo. Seveda smo poleg njihovih poskušali tudi vina iz drugih bližnjih kleti, da bi dobili kar najboljšo sliko vin pokrajine Mendoza..

Slovenci
V kleti Catena Zapata smo srečali enologa slovenskega porekla, ki je bil vidno navdušen nad nas našim obiskom. Seveda je bil ponosen, ko je videl spoštljiv odnos lastnikov do našega obiska. Vseskozi nas je spremljal tudi enogastronomski novinar, potomec Slovencev iz Barilocheja, ki si je vneto beležil vtise obiskov, kajti takega sprejema v teh kleteh še ni doživel. Sproti sta prinašala pozdrave Slovencev, ki živijo v Mendozi in Barilocheju.
Marko skače, Marko skače…
TRETJI Z LEVE JE SLOVENSKI ENOLG
Seveda ni prave argentinske hrane brez  »asada« pečenega mesa na žaru. Vsak dan so pripravljali goveje meso, odojke in jančke na žaru. Pečejo jih tako, da žival odprejo in jo zvežejo na diagonalno železne ali lesene palice. Peko uravnavajo tako, da meso približujejo ali oddaljujejo od ognja. Seveda pa kleti, kjer so pripravljali obede niso pripravljene na tako izjemno število gostov, zato se poslužujejo najetih gostincev, ki poskrbijo za vse (catering). Ko sva se s kolegom mirno pogovarjala v slovenščini v njihovi bližini, se je naenkrat šef obrnil proti nama in zapel: »Marko skače, Marko skače.« Presenečena sva ugotovila, da se je v Barilocheju kot otrok igral s sosedi Slovenci in se naučil teh besed. Očitno so bili dobri in nam pripravljali hrano tudi pri drugih vinarjih. Približal sem se mu v trenutku, ko je delo potekalo brez problemov in mu za hrbtom zapel: »Marko skače, Marko skače« in takoj dobil njegovo smejoče nadaljevanje: »Po zeleni trati!«
Marko skače

Tekmovanje
Svetovni prvak je zasluženo postal 31- letni Šved Jon Arvid Rossengran, najboljši sommelier Skandinavije leta 2009, prvi sommelier Švedske 2010 in 2011, polfinalist na World Best Sommelier 2013 in evropski prvak 2013. Trenutno je zaposlen v restavraciji Charlie Bird v New Yorku, ki bo gotovo znala ustrezno ovrednotiti njegov izjemen uspeh.
SVETOVNI PRVAK Z IVANOM IN ŠVEDSKO PREDEDNICO_0235

DAVORIN S PRVAKOM

Drugi je bil večno drugi Francoz David Biraud in tretja izvrstna Irka Julie Dupouys.

Naš kandidat Gašper Čarman proti pričakovanjem ni prišel v polfinale. Po tekmovanju je samokritično ugotavljal, da mu je manjkalo specifično poznavanje tudi manj pomembnih vinskih držav in predvsem mnogih detajlov, ki so jih drugi kandidati obvladali in so bili neobhodni za večji uspeh. Dragocena izkušnja za prihodnje kandidate. Dve vprašanji sta se nanašali na Slovenijo.

Gasper Čarman v Argentini 2  Gasper Čarman v Argentini

Predvsem pa je bilo dobro vidno, kje dajejo pripravam na velika tekmovanja poseben pomen. Pri tem izstopajo nordijske države z veliko regionalnimi tekmovanji. Najboljši dobivajo močno podporo lastnikov restavracij (plačane posebne priprave, pomoč izkušenih sommelierjev…), saj računajo, da bodo dobro vnovčili pričakovani uspeh. Skoraj za vse polfinaliste je značilno, da so zaposleni v uglednih restavracijah v svetovnih metropolah, kar pomeni med drugim tudi dnevno uporabo angleškega jezika,

Seveda pa tudi finale v osrednjem gledališču ni mogel brez argentinske poslastice – izjemnega argentinskega tanga, ko sta plesalca pokazala, ki pomenijo čustva in temperament.
Ob številnih degustacijah ni manjkal niti strokovni seminar o belih in penečih vinih ter o sposobnostih argentinskih vin za staranje. Da ne govorimo o Malbec World Day, kjer je bil seveda poudarek na najbolj razširjenem argentinskim vinom (izhaja iz Bordeuxa, kjer ga skoraj ni več)  Malbecu.

Besedilo in fotografiej pripravil: Davorin Škarabot